Piše: Žan
Hrano odrekata: Barbara in Nina
Še vedno na oddelku ob pol šestih popoldne: Evita, Tina in Veronika
Takoj na začetku današnjega bloga moramo razčistiti morebiten nesporazum oziroma napačno dojemanje situacije, ki se je morda porodilo v vaših mislih pri branju prejšnjih blogov. Čeprav predstavljam le 16,67% odprave, napišem kar 80% (vključno z današnjim 83,33%) zapisov na blogu. V pisanju torej nedvomno uživam, kajne? Stvari niso tako preproste in situacija ne tako rožnata – k pisanju današnjega bloga se spravljam izključno zaradi grozeče izgube privilegija do konzumiranja pustnih krofov, ki jih pravkar mesi Barbara.
Dva pestra tedna sta minila od našega zadnjega zapisa. V tem času smo ponovno napolnili bolnišnično lekarno, prisostvovali najzanimivejši operaciji do sedaj (odstranitev kamna velikosti 9x9x9cm iz pacientkinega mehurja), del odprave pa se je odpravil na (strogo strokovno) vikend ekskurzijo v Livingstone, kjer smo si ogledali Viktorijine slapove in izredno zanimiv in poučen muzej z eksponati iz zambijske zgodovine vse od pradavnine ter antike, prek kolonialne dobe, pa do razmeroma nedavne osamosvojitve in moderne zgodovine. Za nabito polno bolnišnico je v naši odsotnosti skrbela Nina, ki se bo na izobraževanje odpravila v sledečem tednu skupaj s svojo enako dobro polovico iz Slovenije. Obiska se veselimo tudi ostali člani odprave, saj v paketu prihajata tudi dve pošiljki – prva vsebuje material za bolnišnico, ki nam ga ni uspelo prinesti s seboj, druga pa nekaj sladkih in slanih dobrot za krepitev telesa in duha ter eno brisačo. (Hvala, mamice!) Izlet smo bili sicer prisiljeni zaradi razmer na oddelkih celo prestaviti za en dan, saj so bile polne praktično vse postelje. Razlog je bil za tukajšnje razmere povsem vsakdanji, in sicer malarija. Nevsakdanje pa je bilo število pacientov in odstotek resnih primerov omenjene bolezni.
Na kratko o malariji: bolezen povzročajo plazmodiji – praživali, ki parazitirajo rdeče krvne celice. Okužba je posledica pikov komarjev iz reda anopheles, ki so prenašalci omenjenih parazitov. Bolezen je pogosto razmeroma nenevarna, zdravljenje pa vključuje počitek in kratko medikamentozno terapijo. Seveda je tak potek značilen za paciente, ki jih oskrbijo že v sprejemni ambulanti, na oddelek pa so sprejeti tisti z resnejšimi zapleti – tekočino v pljučih, strdki v možganih, odpovedjo ledvic. Slednje stanje smo nekaj časa diagnosticirali vsakemu pacientu, dokler nismo podvomili v laboratorijske rezultate in na preiskavo poslali še očitno zdravo Nino. Nova diagnoza: okvara naprave. Vse skupaj je dodatno poslabšala takrat še neugodna situacija v lekarni, saj nam je zmanjkalo intravenozne oblike zdravila za zdravljenje hudih primerov malarije – tako smo bili prisiljeni paciente z resnimi zapleti, ki niso bili sposobni prejemati terapije v obliki tablet, poslati na zdravljenje v Lusako. To predstavlja za bolnišnico dodatno obremenitev – plačati je treba prevoz, za nekaj ur postane nedostopno eno od vozil, ki jih ni na pretek, poleg tega pa je med prevozom ogroženo tudi pacientovo življenje. Čeprav se je tako sprostilo nekaj prepotrebnih postelj, so jih v kratkem času napolnili poškodovanci iz prometne nesreče, v kateri se je trikrat prevrnil avtobus. Nesreča se je pripetila v soboto okoli 12. ure, kar je pomenilo, da so bile v celotni bolnišnici prisotne tri medicinske sestre ter, čisto po naključju, Nina in dežurni zdravnik. Sledila je neorganizirana triaža (razvrščanje poškodovancev glede na nujnost oskrbe), potrebno je bilo aktivirati še dežurnega radiologa, farmacevta in laboratorij, pri čemer so gotovo postavili zambijski hitrostni rekord – vsi poklicani so se odzvali v manj kot 15 minutah. Med poškodovanci je bil tudi starejši gospod, ki je prišel z izpahnjenim kolkom. Med obravnavo je postajal nemiren in žejen, krvni tlak mu je strmo padal – tipični znaki šoka in verjetne notranje krvavitve. S svetlobno zambijsko hitrostjo so ugotovili, da pacient močno krvavi iz počene vranice in ne bi preživel prevoza do Lusake. Tako sta se glavna kirurga odločila, da izvedeta prvo odstranitev vranice v Nangomi. Pacient je operacijo preživel kljub izgubi 2,5 litra krvi in trenutno dobro okreva na našem oddelku.
Pretekli teden smo ponovno organizirali outreach v vasico Keezwo, kjer smo med ljudi razdelili anti-HIV in druga zdravila, z Veroniko pa sva pregledala nekaj pacientov, ki so prišli po pomoč v lokalno mini ambulanto. Med delom naju je medicinska sestra poklicala v sosednjo sobo, da bi pregledala gospo z nenavadnim izpuščajem. Veronika si je komaj nadela rokavice, ko je sestra za nama zaklicala: »Oh, the baby is coming!« Še preden bi se lahko obrnila, je bilo že vse mimo. V sobi je poleg omenjene bolnice z izpuščajem namreč ležala tudi visoko noseča gospa. Čeprav je bil to šele njen drugi porod, se je odločila, da zdravniške pomoči ne potrebuje, in je otroka porodila kar sama. Preostalo nama je le, da ji novorojenčka položiva v naročje in ji čestitava. Naj povem, da so vse informacije iz tega odstavka delno iz druge roke. Prevoz v Keezwo je potekal po cesti, proti kateri bi najbolj razrita gozdna pot v Sloveniji izgledala kot pravkar zgrajena šestpasovnica. Ker sem rahlega zdravja, so poskoki, ovinki in nenadni pospeški ter pojemki pri meni povzročili razvoj akutne potovalne slabosti. Pred vrnitvijo domov mi je Veronika na mojo željo vbrizgala ampulo prometazina, zdravila proti slabosti, ki ima tudi zaviralni učinek na delovanje centralnega živčevja. Posledično se dogodkov pred odhodom nazaj v Nangomo bolj bežno spominjam, preostanek dneva (in noči) pa sem sladko prespal.
Situacija v Zambiji je trenutno napeta. Koronavirusa sicer (še) ni na spregled, so pa zato na obzorju volitve. Za razliko od naših politikov, ki (pogosto upravičeno) verjamejo, da se možnosti za njihovo zmago povečajo, če politiko nasprotnikov primerjajo s takimi ali drugačnimi totalitarnimi režimi, je v Zambiji razširjeno mnenje, da bo volilni seštevek boljši, če se poslužijo tradicionalnih ritualov. V zadnjem času je tako prišlo do takoimenovanih »gassing attacks«, v katerih napadalci s plinom omamijo žrtve ter jim ukradejo nekaj krvi za uporabo v čarovniških obredih. Povezava med napadi in omenjenimi volitvami je sicer nejasna in nepotrjena; obstaja možnost, da gre za poskus diskreditacije opozicije s strani koalicije oziroma obratno. A ne glede na to so napadi še kako resnični, zato teorije o nabiranju glasov s črno magijo ne gre zavreči, zlasti glede na splošno prepričanost prebivalstva v obstoj in delovanje magičnih ritualov. Le-ta je razširjena tudi med zdravstvenimi delavci.
Morda ne izgleda tako, a naše življenje v Zambiji ne poteka občutno drugače kot doma. Pogosto se sploh ne zavedamo, da se nahajamo v podsaharski Afriki. Dokler seveda ljudem ne prično krasti krvi, v bolnišnico pa pripeljejo človeka, ki ga je sosed v nogo zabodel s sulico.
Za konec naj pomirim vse bralce, zlasti bržkone zaskrbljene starše – z ekipo nismo v nevarnosti. Kri tujcev je namreč neuporabna za obrede. Bati se imamo le kač, tropskih bolezni in seveda kriminalcev, ki želijo kaj drugega kot našo kri. Praktično ničesar, torej. Prav tako je v Nangomi le en prehlajen Kitajec, mi pa imamo dve (bolj ali manj) delujoči napravi za preskrbo s kisikom, zato se ne bojimo niti koronavirusa.
Lep pozdrav iz Nangome
Ekipa Humanitarno medicinske odprave Zambija 2020
Vsi, ki bi želeli podpreti našo odpravo, nam lahko pomagate z nakazilom na TRR: