Pišejo: Evita, Tina in Veronika
Zjutraj polne energije zakorakamo na pediatrični oddelek. Pozdravimo medicinsko sestro in preverimo, ali se dogaja kaj posebnega – pravi da nič. Dobrovoljno pozdravimo otroke in pričnemo z jutranjo vizito. Pregledujemo že drugo pacientko, ko se naenkrat po tleh zgrudi mati deklice, ki je v bolnišnici že dlje časa. Sprejeta je bil zaradi hude podhranjenosti, pri letu in treh mesecih tehtajoč le 4.3 kg (pri tej starosti bi morala tehtati vsaj 8.5 kg). Ob hospitalizaciji je bila ugotovljena okužba z virusom HIV, diagnosticirali smo tudi pljučnico in glivično okužbo v ustni votlini (oboje značilno za bolnike s HIV-om). Pred dvema dnevoma smo na jutranji viziti opazile tudi hudo dehidracijo in jo zdravile z intravensko tekočino, stanje se je v zadnjih dneh izboljševalo. Prejšnji večer je bila punčka aktivna, radovedno je odpirala oči, njena energija nam je polepšala večer in vlila upanje. Po materinem padcu se panično spogledamo in v mislih obnovimo osnovne ukrepe za pristop k nezavestnemu. Še preden uspemo priti do nje, opazimo, da ena izmed medicinskih sester po hodniku odnaša njeno hčerko. S pogledom iščemo pojasnilo v očeh sestre, ki z nami opravlja vizito, ta pa nam hitro poda razlago: deklica je ponoči za zmeraj zatisnila oči, zadušila se je s hrano. Zaprepadeno obstojimo v tišini, nepripravljene sprejeti informacijo, s katero so nas pravkar soočili. Ne moremo doumeti, da je dogodek tukaj tako vsakdanji, da ga sestra zjutraj ni omenila. Sledi še nadaljnje pojasnilo: mama je otroka ponoči hranila sredi trde teme (ta večer je namreč zmanjkalo elektrike po celotni vasi), pri čemer ni opazila, da se je deklica pričela dušiti. Ker je bila punčka tako majhna, krhka ter obnemogla od bolezni, ni bila zmožna niti zakašljati in s tem opozoriti mame, da je nekaj narobe. Mama je šele nekoliko kasneje opazila, da hčerka negibno leži in takoj poklicala nočno medicinsko sestro, a bilo je že prepozno. Pretresene poslušamo sestro, medtem pa mame drugih otrok žalujoči materi pomagajo na noge in jo pospremijo iz bolniške sobe. Izvemo tudi, da so starši otrok na oddelku stopili skupaj in zbrali nekaj denarja, da bi si lahko gospa plačala prevoz do doma, kjer jo čakajo štirje otroci. To je še posebej ganljivo glede na dejstvo, da kar nekaj družin, za katerih otroke skrbimo na oddelku, ni finančno dobro preskrbljenih. Gospa ni imela niti dovolj denarja za prevoz niti da bi svoji zdaj pokojni hčerki privoščila nogavičke ali novo stekleničko. Med izrekanjem sožalja nam gospa v solzah raztreseno pripoveduje svojo plat zgodbe, iz nje kar bruhajo besede v lokalnem jeziku, skozi katere kljub nerazumevanju začutimo njeno gromozansko izgubo.
Gospa je ena izmed ljudi, ki smo jim lahko z zbranimi donacijami finačno pomagali; prispevali smo denar za njeno vrnitev domov, preostali znesek pa bo najbrž krajši čas zadostoval za hrano s katero bo lahko prehranila družino.
Vsi, ki bi želeli podpreti našo odpravo, nam lahko pomagate z nakazilom na TRR: