SI ŽE NAPISAL? DANES MORAMO OBJAVIT, LJUDJE ČAKAJO

Piše: Žan

Kritizirajo: Veronika, Nina, Barbara

Dolgo je že od našega zadnjega bloga in če povem po pravici, smo se že skoraj odločili, da ga ukinemo, a so nas prošnje zvestih bralcev prepričale v naslednji zapis.

Zadnjih deset dni je bilo izredno pestrih in ponovno smo jih večinoma (vključno z vikendi) preživeli v bolnišnici. Na odraslem oddelku nas je v ponedeljek pred dvema tednoma pričakal prvi kačji ugriz. Na pediatriji so glede tega že stari mački oziroma mačke – Evita, Tina in Veronika so praktično specialistke za previjanje zevajočih ran, ki jih povzročijo piki, mi pa smo v tem pogledu še pravi zelenci. Odgovorna za pik? Nihče drug kot črna mamba. Iz neznanega razloga (mogoče dramatično stopnjevanje?) se zapis »black mamba« na pacientovem kartonu pojavi kar trikrat, vsakič z rahlo večjimi črkami. Po kratkem izračunu ur, ki so pretekle od ugriza, nam postane jasno, da je za kakršnokoli paniko ali napotitev v Lusako že davno prepozno. Glavni medicinski tehnik gospod Lee ponudi bolj verjetno razlago: »Black mamba, you see, is not black. But people see a black snake and think black mamba. It was probably a spitting cobra.« Ta razlaga se bolj sklada s splošnim stanjem pacienta, ki ni nevrološko prizadet, nima hude lokalne reakcije na mestu pika ali česarkoli podobno zdravju nevarnega, temveč se nam prijazno smehlja s postelje. Edini dokaz o piku je rahlo zateklo stopalo in »tetovaže«, ki obkrožajo mesto pika. Slednje pričajo o »domačem« zdravilu, natrijevem oziroma kalijevem permanganatu, ki naj bi izničil delovanje strupa (na ta način so ga sicer uporabljali v začetku prejšnjega stoletja, pred odkritjem protistrupov). Kaj bi storili, če bi človeka resnično ugriznila črna mamba? Ne dosti, usodni učinki nastopijo po 30 minutah do 3 urah, protistrupa v bolnišnici ni. Mogoče bi ga lahko napotili v Lusako. O, tam imajo torej protistrup, kar pomeni, da bi z malo sreče in hitrim prevozom lahko rešili življenje. Ne, niti tam ga nimajo. Aha.

Večji diagnostični in terapevtski izziv nam je predstavljala petnajstletna deklica Ivy. Pripeljana z visoko vročino, zgodovina epilepsije, brez protiepileptičnih zdravil. Domneven epileptični status (neprekinjen epileptični napad) od nedelje zvečer do torka zjutraj. Zaradi vročine in rahlo trdega vratu preverimo vrednost CRP (eden od kazalnikov stopnje vnetja v telesu) v pacientkini krvi. Naša naprava je skorajda docela drugačna od navadne domače tehtnice, z izjemo ene podobnosti – ne pokaže vrednosti nad 160. Ivy definitivno spada v supertežko kategorijo. Nova delovna diagnoza je bakterijski meningitis (vnetje možganskih ovojnic). Zaradi izredno slabega splošnega stanja je preveč tvegano, da bi jo premestili v Lusako, zato ostane pri nas na zdravljenju s tekočinami in močnimi antibiotiki. S slednjimi streljamo v temo, saj so bakterijske kulture in antibiogrami tu znanstvena fantastika. (V Sloveniji bi s pomočjo omenjenih preiskav določili vrsto bakterije in izbrali ustrezen antibiotik.) Na žalost nam ne uspe. Pripeljana je bila v tako slabem stanju, da je bil izid že spočetka vprašljiv. V sredo je njena postelja prazna.

A Ivy ni bila edina pacientka, ki je v tem tednu potrebovala bolj specifično obravnavo, kot jo lahko ponudimo v naši bolnišnici. Podobno vrednost CRP, vročino in znake meningitisa smo odkrili tudi pri fantu, ki je bil sprejet na pediatrični oddelek. Njegovo stanje je bilo sicer bolj stabilno, do konca tedna je tudi že postal opazen pozitiven učinek antibiotikov so ga naše »pediatrinje« po hitrem postopku napotile v Lusako. Tu velja omeniti, da številni pacienti pridejo k nam (pre)pozno, ker svojci pogosto najprej obiščejo lokalnega vrača. Tudi omenjeni fantek je imel na sredini prsnega koša in po nogah značilne brazgotine, ki govorijo o uporabi tradicionalne medicine. V univerzitetno bolnišnico smo napotili tudi gospo z žolčnimi kamni ter gospoda s pešajočo funkcijo ledvic. Zadnji na seznamu je bil mlad fant, ki so ga pretepli zaradi kraje hrane v trgovini. Sprva je bilo njegovo stanje dobro, nato pa je v torek dopoldne prenehal odgovarjati in postal neodziven na bolečino – patofiziologija, značilna za določene poškodbe glave, pri katerih po primarni izgubi zavesti pride so začasnega izboljšanja, nato pa krvavitev med možganske ovojnice stisne in okvari možgansko tkivo. Tudi pritisk na prsnico (sicer eden najmočnejših bolečinskih dražljajev) s strani doktorja Muleye, ki je grajen po košarkaških merah, ni iz pacienta izvabil niti najmanjšega glasu. Zanimiv in rahlo zaskrbljujoč je bil odziv osebja, vključno z vodjo odraslega oddelka, gospodom Mitijem. Tudi, ko je šlo pri pacientu za očitno hudo poslabšanje zavesti, je veljalo splošno mnenje, da simulira. Razlog za vse to je bil sicer neizrečen, a očiten – odpor do tega, da bi pomagali kriminalcu, ki si je za svoje zdravstveno stanje sam kriv. Da so se stvari začele premikati v smer napotitve v Lusako, je bil potreben strog in srčen govor doktorja Muleye: pacient je pacient in ni pomembno, ali je sam kriv za svoje zdravstveno stanje. V očeh lastnika trgovine in osebja je kriminalec in malopridnež, za svojo družino pa nekdo, ki se je v stiski po najboljših močeh potrudil, da bi jih preskrbel.

Govor je sicer omajal gospoda Mitija, ki je prej prepričano trdil: »Ah, but I think he is getting better,« kljub dejstvu, da je bil mladenič po definiciji v komi. A njegove besede so se kmalu izkazale za preroške, saj se je pacientu stanje čudežno izboljšalo do zadnjega pregleda pred napotitvijo, ki na koncu ni bila potrebna. Nauk zgodbe: našo bolnišnico vodi predan zdravnik z izjemno profesionalnim odnosom. In pomembno je zaupati intuiciji gospoda Mitija (v zdravih mejah seveda).

V nasprotju s siceršnjim tonom tega bloga stvari še zdaleč niso brezupne, izidi pa ne vseskozi tragični. Številne kritične in manj kritične paciente redno pošiljamo domov zdrave ali vsaj v zelo izboljšanem stanju, nekaj pa je tudi malodane zabavnih primerov in razpletov, ki človeku ogrejejo srce. V omenjenem tednu sva se z Veroniko odpravila na outreach program v bližnjo vasico. Rezultat: kup objokanih, a na nevarne otroške bolezni s cepivom imuniziranih dojenčkov ter malčkov, na drugi strani pa nasmejani starostniki, ki lahko končno spet berejo in rokujejo z majhnimi predmeti, brez da bi morali čtivo ali delo držati v iztegnjenih rokah; na pot smo namreč odšli s polno škatlo očal namenjenih prav njim. V obravnavo smo dobili punčko, ki se je odločila za nekonvencionalno dieto, le da tokrat ni šlo za cement, temveč kovanec za 1 kwacho. Pot kovanca smo pozorno spremljali z rentgenskimi slikami, Veronika pa je nasmejala dekličino mamo, ko jo je seznanila z dejstvom, da je res prava srečnica, saj bo njen otrok kakal denar, kar se ne zgodi pogosto.

Pričel se je februar in s tem naš drugi mesec v Nangomi. Tega bi se vsekakor zavedli, tudi če ne bi znali uporabljati koledarja, saj nas na to opominjajo vse bolj prazne police v lekarni in zapisi OS (out of stock) ob imenih predpisanih zdravil na temperaturnih listih pacientov. V ponedeljek Tino in Barbaro ponovno čaka finančni sestanek, v torek pa ekskurzija v Lusako in nabava materiala za tekoči mesec, nas pa delo na oddelku, v operacijski sobi, v naši očesni kliniki, na outreach programu ...

A brez skrbi, situacija ni tako črna. Znamo si vzeti čas zase in se sprostiti; najsibo pri odbojki z lokalci (in duhovnikom, ki je izredno nevaren ob mreži), pri vragolijah z otroki, ali pri partiji Enke z gostujočimi igralci iz vrst bolnišničnega osebja (trenutno trepetamo v strahu pred prihodom lokalnega šampijona, doktorja Muleye, in na soočenje pripravljamo našo favoritinjo Veroniko).

Postajamo tudi vedno bolj samozadostni, kar se tiče priprave osnovnih živil – skoraj vsak dan Barbara zamesi in speče hlebec ali dva vedno bolj okusnega kruha, ob vikendih (in na koncu posebej napornega in/ali uspešnega delavnika) pa se nagradimo z doma pripravljenim pecivom. Naša zadnja »umetnina« je bila t.i. pita colada (copyright Nina Vrtačič) – pita z vanilijinim pudingom, ananasom in kokosom. Slednja se je spektakularno ponesrečila. Mleko in toplotno neobdelan ananas očitno ne ustvarita brbončicam prijazne slaščice, temveč nekaj precej bolj trpkega in neužitnega. Pogumni med nami smo jo vseeno pojedli – metati stran je pač škoda.

Ura je enajst zvečer in za pisanje zaključka nimam več moči, za kar se iskreno opravičujem vsem trem bralcem, ki ste se prebili do sem, in vas v imenu naše odprave lepo pozdravljam ter vabim k branju sledečih zapisov.

Lepo vas pozdravlja

Ekipa Zambija 2020

Vsi, ki bi želeli podpreti našo odpravo, nam lahko pomagate z nakazilom na TRR:

Medicinska fakulteta

Vrazov trg 2

1000 Ljubljana

TRR: SI56 0110 0603 0708 380 pri UJP Ljubljana

SKLIC: 250580-19

SWIFT: BSLJSI2X

NAMEN: Zambija 2020