Scenarij: Žan Vrhunc
Režija: Barbara Volarić
Producent: Nina Vrtačič
Posneto v studijih Veronika Vogrin
An EviTina production
Oglašamo se po najdaljšem premoru do sedaj. V zadnjem času je bilo namreč bolj zanimivo brati novice iz rodne domovine, kot poročati o dogajanju pri nas. A to še ne pomeni, da zanimivega ni bilo, zato smo po dvoinpolmesečni tradiciji za vas pripravili jagodni izbor. Tokrat v obliki kratkih vinjet, zapisanih brez kronološke urejenosti:
ŠAH ODBOJKA
V Nangomo se nas je odpravilo šest – cela odbojkaška ekipa. Brez menjav seveda. Posledično do zdaj nismo upali sestaviti slovenske ekipe. Le ena poškodba bi bila dovolj, da se poslovimo od potegovanja za laskavi naziv nangomskih prvakov. Na srečo je v prejšnjem blogu omenjeni skrivnostni obiskovalec okrepil naše vrste, zato smo se beli lahko postavili po robu črnim. Kljub prvi potezi na žalost neuspešno. Poleg prednosti domačega igrišča in publike so imeli nasprotniki na svoji strani sodnika, in sicer najvišjega – najboljši igralec v njihovi ekipi je lokalni duhovnik.
Skrivnostni obiskovalec je bil nad porazom izredno razočaran. Z namenom spraviti ga v boljšo voljo, smo ga povabili na odrasli oddelek, kjer sem mu pokazal čarovniški trik: robček iz zvezanih gaz, ki mu kar ni in ni konca.
ZA CELO NJIVO Na oddelek sprejmemo 30-letnico s hudimi bolečinami in težavami s hojo. V sprejemni ambulanti je bil postavljen sum na tuberkulozo vretenc, a razlog je očitno boleča bula na notranji strani njenega levega stegna. Z gospodom Mitijem v operacijski dvorani očistiva okolico bule, nakar s skalpelom zarežem skozi kožo in podkožje in rezilo zabodem v bulo. Gejzir bruhne skoraj decimeter v zrak, vendar hitro postane “le” slap, ki ne neha in ne neha iztekati. Gospod Miti lovi tekočino v posodo, zatrese se mu roka in več kot pol litra pljuskne po najinih predpasnikih, škornjih ter po tleh. Rano iztiskava in vanjo nalivava sprva jod, nato fiziološko tekočino, dokler ne izteka le še razredčena kri. V notranjosti stegna se je mogoče dotakniti pacientkine stegnenice in medenice, zadnje kaplje tekočine iz rane potiskajo kar pulzacije femoralne arterije. V votlino stlačiva pet zaporedno zvezanih sterilnih gaz, namočenih v jod, s čimer poskušava preprečiti ponovitev težav ter zapolniti prostor, ki sta ga prej zapolnjevala več kot dva litra gnoja. Najino delo je zaman, saj naslednjih nekaj dni ne dežuje.
REGINA
Po več kot devetih mesecih previjanja grozljivih opeklin, ki jih je deklica Regina utrpela po padcu na domače ognjišče, so se njene rane skoraj v celoti zacelile. Zaključek njenega zdravljenja bo avtologna presaditev kože (poseg, kjer kirurgi odvzamejo majhen kos pacientove lastne kože, ga s posebnim rezalnikom “namrežijo”, da povečajo površino, ki jo lahko pokrije, nato pa ga presadijo na poškodovani del telesa), ki jo bodo opravili v univerzitetni bolnišnici v Lusaki. Njeno okrevanje je rezultat dela treh odprav – zahvala in pohvala gresta vsem udeleženim – in je eden od dokazov za uspešnost in smiselnost naše kontinuirane prisotnosti in dela v Nangomi.
ŠEST PRIJATELJEV IN SKRIVNOST IZGUBLJENEGA KLJUČA
Po vrnitvi s tržnice jaz, Barbara in Nina opazimo, da so zadnja vrata na stežaj odprta. Ključ je sicer v ključavnici, a na zunanji strani. Po kratkem posvetu z Evito, Tino in Veroniko ugotovimo, da so po jutranjem odhodu na oddelek zagotovo zaklenile vrata. V kuhinji je nekaj blatnih stopinj, ki se končajo že en meter od vrat, prav tako so vse vredne (in manj vredne) stvari še vedno na svojih mestih. Tatovi očitno niso preveč sposobni, zato preprosto vtaknemo ključ nazaj v ključavnico in zaklenemo vrata. Popoldne se ponovno vsi naenkrat odpravimo iz hiše. Doma nas pričaka podoben prizor, le da tokrat ključa ni v vratih, le-ta pa so zaklenjena. Očitno tudi sami nismo preveč sposobni, saj smo ključ pustili v ključavnici, od koder ga je z nasprotne strani preprosto zbezati ter nato z vrvico povleči skozi široko režo pod vrati. Takoj uvedemo krizne ukrepe – snamemo kljuko z zunanje strani vrat, z izolirnim trakom zalepimo ključavnico z notranje strani, pred vrata postavimo prazne steklenice brezalkoholnih pijač in zunanja vrata iz železne mreže zapremo s plastičnimi vezicami. Na koncu še zaklenemo vrata na hodnik, kjer se nahajajo kopalnica in spalnice. Celo noč trepetamo v strahu pred vlomilci. No, vsaj dekleta. Jaz sladko drnjoham.
Naslednji dan zamenjamo kljuko ter nakupimo žabice za zaklepanje mrežnih vrat. Kmalu zatem pridejo otroci, ki nam vrnejo ključ. Po njihovih besedah so ga našli nekje zunaj, pametno sklepali, da je naš in ga prijazno prinesli nazaj. Nagradimo jih s tremi dnevi brez žoge, barvic ter risalnega papirja.
»FRED, HAS THIS BEEN THE WORST SAFARI YOU’VE BEEN ON?«
»THIS ONE? OOH, YES.« Dan pred odhodom našega misterijoznega gosta smo se odločili, da mu pripravimo poslovilni safari. V relativni bližini – dve uri in pol vožnje proč – se nahaja nacionalni park Kafue, kjer naj bi bilo mogoče videti številne živali že med vožnjo po glavni cesti, da ne omenjamo safarija. Med samostojno vožnjo po parku smo videli le nekaj antilop, a smo se nadejali toliko uspešnejše vožnje s profesionalnimi vodiči. Že prej smo se zavedali možnosti, da zaradi obilice vode in visoke trave ne bomo videli manjših živali, upali pa smo vsaj na slone. Na žalost je bilo prav na ta dan napovedano vsakoletno enodnevno zorenje zambijskih češenj, zato v krošnjah skritih debelokožcev ni in ni bilo na spregled. Končni izkupiček safarija je bil tako nekaj antilop, en orel, en vodomec ter en šakal. Nekaj takega kot vožnja po gozdu v bližini vašega doma, torej. Najbolj vznemirljiv del obiska je bilo večje številnih čudnih muh, ki smo se jih med vožnjo morali ves čas otepati, a smo kljub divjemu mahanju s seboj odnesli nekaj pikov za spomin.
Obisk parka smo ponovili pretekli četrtek, ki je bil v Zambiji dela prost zaradi dneva mladosti, le da smo tokrat s seboj odnesli tudi nekaj materiala za tamkajšnjo kliniko. Za našo dobro namero nas je karma nagradila s pogledom na čredo slonov, ki se je pasla le nekaj metrov od glavne ceste ter nekaj dodatnimi piki muh. Kljub uspešnejšemu drugemu obisku pa je bil prvi safari tako dolgočasen, da se nam od takrat naprej cele dneve zeha in spi.
KRI(VI)
Škandali z zaplinjevalskimi tolpami so imeli pričakovano, a zelo neugodno posledico. V celotni državi je pričelo primanjkovati krvi, saj zaradi strahu, ki so ga prebivalstvu v žile oziroma kosti nagnale omenjene tolpe, ljudje niso več pripravljeni darovati krvi. Kot naročeno smo kmalu po tem, ko smo »stočili« zadnjo vrečko krvi, dobili na otroški oddelek več otrok z malarijo ter tri z anemijo srpastih celic. (Srpastocelična anemija je motnja v obliki rdečih krvničk, ki zaradi nepravilnega celičnega ogrodja namesto vdrtih diskov tvorijo podolgovate, srpaste oblike; slednje mašijo majhne žile in imajo krajšo življenjsko dobo, kar povzroča njihovo pomanjkanje. Pacienti s to boleznijo so do določene mere odporni na malarijo, saj paraziti, ki jo povzročajo, v takih krvničkah ne morejo preživeti. Posledično je mutacija pogosteje prisotna v državah z visoko stopnjo malarije.) Na odraslem oddelku smo imeli več pacientov z nepojasnjenimi anemijami in pacientko s pancitopenijo (pomanjkanjem vseh vrst krvnih celic).
Najbolj krvavo je transfuzijo potrebovala petindvajsetletna drugorodnica, pri kateri smo morali opraviti carski rez. Operacija je trajala tri ure (povprečen carski rez tu traja približno 45 minut) in se je tragično končala s subtotalno resekcijo maternice (odstranitev maternice brez jajčnikov in materničnega vratu), saj le-ta ni nehala krvaveti. Pacientka je izgubila skoraj dva litra krvi in smo jo morali še omamljeno od anestezije poslati v Lusako, saj v celem okrožju ni bilo mogoče dobiti niti vrečke krvi.
Ta vinjeta nima zabavnega ali »feel-good« zaključka. Razen če štejem lastno olajšanje ob negativnem HIV testu omenjene nosečnice, katere kri mi je premočila sterilni plašč, predpasnik, uniformo in spodnjice ter mi med operacijo večkrat brizgnila v oči.
OČE NANGOME
Tretjega v mesecu hodimo v bližnjo Mumbwo, glavno mesto okraja, pod katerega spada tudi Nangoma, podaljševat vize. Tokrat smo obiskali človeka, po čigar zaslugi nangomski misijon in pripadajoča bolnišnica sploh obstajata.
Vrata hiše nam odpre starejši, rdečeličen gospod s temno zagorelimi rokami. S trdnim stiskom dlani se predstavi kot pater Stanko Rozman. Po imenu in nekaterih dosežkih ga sicer poznamo že več kot eno leto, a tokrat ga prvič vidimo tudi v živo. Slovenska beseda se mu v prvih nekaj stavkih skoraj malo zatika, nato pa z jasnim in prijetnim glasom brez opaznega narečja prične pripovedovati svojo življenjsko zgodbo.
Dom je zapustil pred 52 leti, prepričal ga je misijonar, ki je novačil na fakulteti. Pot ga ni vodila na Kitajsko, kot je sprva upal, temveč v Mumbwo. Najprej je delal tam, nato nekaj časa v Lusaki. V Nangomi je koncem 70-ih let lokalnemu poglavarju obljubil izgradnjo cerkve v zameno za ozemlje okrog hriba, na katerem naj bi cerkev stala. Nato sta tu zrasla samostan in bolnišnica, zatem prodajalne, delavnice in bencinska črpalka; postavili so tudi električno napeljavo. Veliko tega je zgradil z lastnimi rokami z materialom, ki ga je sam pripeljal iz Lusake. Sam pove, da je prebivalce z izgradnjo bolnišnice in ostalih stavb prelisičil, da so bolj pridno obiskovali mašo. Škoda, da ljudje bolj pogosto ne »prelisičijo« drugih na podoben način.
Pred 40 leti okrožje ni bilo tako varno, kot je sedaj. Spomni se, da so nekoč na policijsko postajo v Mumbwi prinesli mrtvega leva. Za obrambo pred vsakršnimi zvermi, tudi človeškimi, mu je stric iz Kanade prek lovskih prijateljev poslal puško. Enkrat jo je uporabil za vajo in z njo zadel drevo na 300 metrov razdalje, drugič je bila situacija bolj resna. V garažo, kjer so hranili bolnišnična vozila, sta vdrla tatova. Skozi namensko lino v steni je ustrelil proti njima, nakar sta zbežala. Naslednji dan se je v bolnišnici prikazal pacient s strelno rano neznanega izvora. Po teh dveh dogodkih se je po vasi razširil glas: »Father can shoot!« V garažo niso več vlomili. O njegovih strelskih sposobnostih pričajo tudi številne lovske trofeje v njegovem bivšem domovanju v Nangomi.
Vseh 52 let ni preživel v Zambiji. Vmes se je izobraževal v Kanadi in Veliki Britaniji, leta 2002 je za 13 let odšel v Malavi, kjer je med drugim ustanovil državno organizacijo za razdeljevanje antiretrovirusnih zdravil za zdravljenje bolnikov s HIV-om. Kdaj pa kdaj se vrne tudi v rodno deželo na počitnice in kak zdravniški pregled. Kljub svojim 78 letom, ki jih sicer ne kaže, pravi, da ima le nekaj težav z bolečinami v hrbtu in občasnimi ponovitvami malarije. Slednjo je med drugim prebolel, ko se je preselil v vas enega od lokalnih plemen, da bi se naučil jezika. To mu zaradi omenjene bolezni na koncu sicer ni uspelo, vendar zna tekoče govoriti enega od ostalih (kar nam tudi dokaže, ko mu med obiskom zazvoni telefon), mašo pa brati v več njih.
Po pogovoru v dnevni sobi nas povabi ven na vrt, kjer rastejo številna sadna drevesa in majhna jata rac. Na koncu se pustimo prepričati, da ostanemo še na kosilu. Med kosilom odložim nahrbtnik na varno mesto, da nam ne bi bil v napoti. Preveč varno. Že nekaj ur po vrnitvi v Nangomo dobimo klic, da smo pozabili nahrbtnik. Dogovorimo se, da ga bo pater Rozman pripeljal k nam, ko se bo prihodnji ponedeljek vračal v Mumbwo z opravkov v Lusaki. V ponedeljek beseda da besedo, na plano pridejo karte in zaživi (sicer kratkotrajna) tradicija taroka ob ponedeljkovih večerih.
ZAKLJUČEK
Nekaterim bralcem bo sledeča informacija že poznana: včeraj, 17. 3. 2020 smo ob 3. uri zjutraj zapustili Nangomo. Ob 7.15 nas je letalo iz Lusake poneslo sprva v Istanbul, nato pa v Zagreb. Razlog za naš nenaden odhod je zapiranje meja in nasvet s strani mentoric in MZZ, naj se vrnemo domov, vendar več o tem v naslednjem (oziroma poslednjem) blogu. Zaenkrat lahko bralce pomirim z dejstvom, da smo v samoizolaciji na neznanem kraju proč od civilizacije, kjer (zaenkrat) ogrožamo le eden drugega. Zahvaljujem(o) se vsem, ki ste spremljali naš blog, podprli našo odpravo z denarno ali kakršnokoli drugo pomočjo in nam bili v podporo ves čas zbiranja sredstev.
V trenutni situaciji lahko vsem le svetujemo, da se držijo varnostnih ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni in ne zapadajo paniki. Ostanite varni in zdravi in v teh kriznih trenutkih ne pozabite na svojo človečnost.
Lepo vas pozdravlja
Ekipa humanitarno medicinske odprave Zambija 2020