Pišemo: vsak po malo
Komaj, komaj se spravljamo k pisanju nocojšnjega bloga. Prvi teden je bil napornejši, šokantnejši, poučnejši in bolj izpolnjujoč, kot bi lahko pričakovali. V ponedeljek zjutraj smo pozajtrkovali nedeljske makarone z umešanimi jajci, si družno umili zobe in se odpravili na raport, kjer smo spoznali zaposlene v bolnici. Alfa bolnišnice je dr. Muleya, ki je edini z zdravniškim nazivom, kljub temu pa »zdravnikom pripadajoče« dejavnosti izvajajo številni tako imenovani clinical officerji. Ti imajo opravljeno triletno izobraževanje, ki jih usposobi za vodenje splošne ambulante, od koder po potrebi paciente napotijo k zdravnikom. V zdravstvenem sistemu kot takem in tudi v naši bolnišnici igrajo izjemno pomembno vlogo.
Po raportu smo se razdelili v dve skupini – Tina, Evita in Veronika so odšle z Dr. Muleyo na pediatrijo in ginekologijo ter porodništvo, Barbara, Nina in Žan pa na 'Chifuntu', odrasli oddelek (ločitev na kirurgijo, interno medicino, ali celo oddelke glede na bolezni organskih sistemov so tu le sanje). Slednjega nadzoruje Mr. Miti, clinical officer z dodatno izobrazbo (medical licentiate) in relativno dobrim znanjem slovenskega jezika ter (slovenske) zgodovine, s čimer nas navdušuje med jutranjo vizito. V kombinaciji s tukajšnjim počasnejšim pristopom do vsega to omenjene vizite spreminja iz jutranjih v popoldanske, kljub temu da številka pacientov na oddelku ni nikoli višja od 20.
Patologije na odraslem oddelku so zelo raznolike; pljučnice, tuberkuloza, HIV, malarija. Na oddelku je samo en oksigenator, ki si ga medicinsko osebje med sabo podaja za oskrbo večih pacientov, glede na to, kdo ima najnižjo saturacijo krvi s kisikom, kljub temu da bi ga vsekakor potreboval več kot en pacient.
Na pediatriji so najbolj pogoste težave malarija, podhranjenost, dehidriranost, pa tudi kačji ugrizi ter zlomi. Spekter problematik na ginekološkem oddelku je prav tako širok, od rakov rodil, za katere v tukajšnji bolnici ni mogoče dobiti ustreznega zdravljenja, do smrti ob porodih. Tukaj velja mentaliteta, da je ženska »prava ženska«, ko rodi vaginalno. Zaradi tega prepričanja se pogosto zgodi, da ženske, ki bi sicer potrebovale carski rez, zdravniško pomoč poiščejo šele, ko je že prepozno.
Na prvi delovni dan smo z zdravili, ki smo jih prinesli iz Slovenije, oskrbeli tudi bolnišnično lekarno. Ob našem odhodu so bile police občutno bolj naložene, kot pred našim prihodom. Realnost je namreč takšna, da se nakup zdravil izvaja le enkrat mesečno, zato ob koncu meseca velikokrat primanjkuje tudi najbolj osnovnega zdravstvenega materiala (antibiotiki, protibolečinska zdravila, rokavice). Veselje, ki ga je sprožila naša donacija medicinskih rokavic, je težko opisati. Nekatere sestre in laborantke so škatle z rokavicami kar poljubljale. To sicer ni presenetljivo ob upoštevanju 11% okuženosti prebivalstva s HIV-om ter situaciji, ki smo ji prisostvovali nedolgo zatem – sestra na oddelku je bila skoraj prisiljena okuženemu pacientu vzeti kri brez rokavic.
Vsega materiala, ki ga bolnišnica potrebuje, še zdaleč nismo mogli prinesti s seboj, zato nas je v torek »doletel« finančni sestanek, kjer smo z vodstvom bolnišnice (Dr. Muleya, sestra Veronica, Mr Miti, vodje laboratorija, radiologije in zobozdravstva ter ekonomist in predstavniki medicinskih sester) razpravljali o porabi predvidenih sredstev za ta mesec. Bolnišnica je skoraj popolnoma odvisna od donacij, ki jih prinesemo iz Slovenije. Kljub našemu celoletnemu zbiranju prispevkov in prizadevanju, da pokrijemo čim več bolnišničnih potreb, smo se kmalu soočili s kruto realnostjo – s seznama želja smo bili prisiljeni črtati marskatero stvar, ki je v slovenskem bolnišničnem okolju samoumevna. Po dobrih treh urah smo dosegli kompromis in se naslednjega dne odpravili v Lusako, kamor smo poslali našo finančno vodjo Barbaro in brezpogojno pogajalko Veroniko (v lekarnah se je ob nakupu večjih količin materiala možno izpogajati za popust).
Medtem sta se Tina in Nina pridružili osebju outreach programa, ki prvenstveno skrbi za vodenje bolnikov, okuženih z virusom HIV, v ruralnih predelih. Tokrat so obiskali vasico Keswa, ki je od Nangome oddaljena približno 60 kilometrov vožnje po težko prevozni makedamski poti. Tam smo se prvič srečali z Regino, deklico z obsežnimi opeklinami, za katero sta skrbeli že predhodni dve odpravi, in kruto resničnostjo nedostopnosti osnovne zdravstvene oskrbe. Tretji del ekipe (Žan) je v tem času sam prevzel jutranjo vizito na odraslem oddelku in se spopadel z neberljivostjo zdravniških zapisov. Kasneje se mu je pridružila še Evita in s skupnimi močmi sta bolnišnični dopoldan prevesila v okulistični popoldan. Kot zmagovalna naveza sta namreč otvorila težko pričakovano kliniko za predpisovanje očal, ki smo jih prinesli iz Slovenije (hvala vsem optikam in posameznikom, ki ste donirali stara očala).
Ko sta se v Nangomo precej pretreseni (tako in drugače) vrnili Tina in Nina, sta na poti do improvizirane očesne klinike ustavili na odraslem oddelku, kjer sta ugotovili hudo poslabšanje pacientke z izjemno nizko saturacijo kisika v krvi (38%). Po začetni paniki sta uspešno usposobili oksigenator in s pomočjo Mr. Mitija in najnovejše telemedicine – Whatsapp, preko katerega komuniciramo s slovenskimi specialisti iz vseh strok – stabilizirali pacientko. Po torkovem večurnem izpadu elektrike smo držali pesti, da bo tokrat zdržala celo noč in bo lahko oksigenator brez prekinitev opravljal svojo nalogo.
Elektrika nas res ni pustila na cedilu, česar pa ne moremo trditi za vodovodni sistem. Že od našega prihoda se namreč soočamo s pomajkanjem vode za vsakodnevne potrebe v naši hiški, zato na vrt pridno nastavljamo vedra in zbiramo deževnico za osnovne toaletne potrebe. Kljub začetnemu prepričanju, da so takšne razmere v tukajšnjem oklju nekaj vsakdanjega, nam je v bolnici na uho prišla informacija, da Nangome ne pesti vsesplošno pomanjkanje vode, temveč je glavna težava najbrž v naši črpalki. Slednji je namreč (kljub pomanjkanju vode) zalilo motor, zato se jutri ponovno odpravljamo v Lusako, kjer bomo poskušali poiskati potrebne dele za popravilo.
Do konca tedna smo se uvedli v delo v bolnici in v nočna dežurstva (večinoma asistence pri carskih rezih). Na pediatriji smo se srečali z obsežnimi ranami (posledicami kačjih ugrizov), kar nas je odvrnilo od raziskovanja nepreglednih poti okoliške divjine. Prav tako smo spoznali tudi tri otroke (iz iste družine), ki so po nasvetu prijateljice poskusili cement, ter ga za boljšo kulinarično izkušnjo poplaknili s kozarcem vode. K sreči se je zgodba, ki se je vsem, razen njihovi mami, zdela precej posrečena, končala brez hujših posledic. Odpust iz bolnice je posebej razžalostil najmlajšega člana, ki se je odhodu domov vztrajno upiral in ob tem potočil tudi nekaj potočkov solza.
To sicer niso edini otroci, ki nas spravljajo v boljšo voljo. Po napornih dneh v bolnišnici nas vsakodnevno pred hiško čaka gruča otrok, ki se je po začetnem navdušenju nad barvicami le teh nekoliko naveličala in si sama izdelal žogo iz plastične vrečke, v katero je natlačila žakelj. Iz Lusake smo jim zato prinesli dve žogi – eno za velike in drugo za male otroke, ki pa sta trenutno pogrešani, tako kot tudi polovica škatle barvic. Druženje na naši verandi, vključno z ogledi risank na naših prenosnikih, je do vrnitve omenjenih predmetov odpovedano.
Lep pozdrav iz Nangome, Barbara, Evita, Nina, Tina, Veronika in Žan
P. S.
Blog zaradi tehničnih težav ponovno objavljamo dan kasneje, kot smo ga zapisali. Vsi, ki bi želeli podpreti našo odpravo, nam lahko pomagate z nakazilom na TRR:
