Nepovezano govorijo: dekleta
Po najboljših močeh zapisujem: Žan
Nedelja v Nangomi ni tako brezdelna, kot bi si želeli. Ob enih popoldne smo se odločili za kratko vizito na oddelku za odrasle, ki se je spremenila v mrzlično diagnostiko ponoči sprejetega pacienta s hudo oteženim dihanjem. Po dveh urah in opravljenem ultrazvoku, rentgenu ter meritvi krvnega sladkorja, saturacije, pulza, tlaka (neuspešno, kljub uporabi treh različnih naprav ter knjižice Improvised medicine), C-reaktivnega proteina (naprava za merjenje slednjega nam je vsaj delno nadomestila številne naprave, ki so se tekom tedna pokvarile) in konzultaciji z doktorjem Muleyo in gospodom Mitijem ter nekaj nasveti iz Slovenije, smo prišli do delovne diagnoze srčne tamponade (ovirano delovanje srca zaradi prisotnosti tekočine v prostoru med srcem in osrčnikom). Tako nam ni preostalo drugega, kot da pacienta napotimo v University Teaching Hospital v Lusaki. Kljub razočaranju nad dejstvom, da za pacientovo usodo najbrž ne bomo izvedeli, se je dan vseeno iztekel bolje kot včerajšnji, ko smo že kmalu po prihodu na oddelek izvedeli za smrt dveh kritično bolnih pacientov.
Delovno je sicer minil celoten teden. V ponedeljek smo se kot običajno razdelili na dva dela. »Pediatrinje« so ponovno oskrbele deklico Regino. Sicer smo že tretja odprava, ki skrbi zanjo, potem ko je pred pol leta utrpela opekline večine telesa. Z njenim očetom se nam je uspelo dogovoriti, da bo deklica na previjanje ran prihajala dvakrat na teden, mi pa jima bomo z denarno pomočjo omogočili prevoz ter nakup hrane in plenic. (Že v petek se je načrt izkazal za preveč optimističnega, saj je močno deževje ceste spremenilo reke in ohromilo javni prevoz.)
Ostali smo se med vizito na oddelku za odrasle posebej posvetili pacientu z rekordno nizkim hemoglobinom v krvi – 12g/l (o normalnih vrednostih za odrasle moške govorimo pri 140-170g/l, meja za transfuzijo v Sloveniji je 70g/l, tukaj 50g/l). Rezultatom sprva nismo verjeli, dokler nismo videli meritev, opravljenih med prejšnjimi hospitalizacijami. Kri, odvzeta za določanje krvne skupine pred transfuzijo, je spominjala na preveč razredčen malinovec. Izboljšanja po transfuziji nismo mogli preveriti – kot rečeno večina naprav v laboratoriju ne deluje.
Posebno pozornost smo namenili tudi 60-letni pacientki, ki je prišla na oddelek z zlomljeno stegnenico, vendar so nam že kmalu pojasnili, da je to primer za fizioterapevte – večino zlomov tu zdravijo le s trakcijo (vlek okončine z bremenom z namenom namestitve odlomkov kosti v fiziološko lego), zlasti pri pacientih, starejših od 50 let.
Še istega dne sva se z Veroniko odpravila v Lusako nakupit hrano, nekaj materiala za urgentne obravnave in oskrbo ran ter najpomembnejše: novo vodno črpalko. Po dolgem in stresnem dopoldnevu sva se pozno zvečer vrnila domov, kjer so naju ostala dekleta pričakala s prvim hlebcem kruha izpod lastnih rok. Bil je sladek (nekdo je pozabil na sol) ter spodaj rahlo zažgan, a po celodnevnem delu v bolnišnici in mrzličnem nakupovanju še kako okusen.
Torek se je zame začel v operacijski sobi uro in pol pred napovedanim začetkom operacij. Tja so me poklicali prek naše nove pridobitve, dežurnega telefona, ki smo ga za približno 8 evrov kupili na tržnici. Delo je trajalo približno 12 ur, zato sta bili Nina in Barbara prisiljeni sami opraviti vizito na odraslem oddelku in zamenjati baterije po celi bolnišnici, ob tem pa sta srečali še skupino, ki se je odpravljala v bližnjo vas cepit otroke, in se jim pridružili. Pri delu ju je kasneje zalotila nevihta, zato sta zadnje tri otroke cepili kar v avtu. Ob vračanju domov je njihova Toyota postala malo manj Land in malo bolj Cruiser. Evita, Tina in Veronika so medtem opravile vizito in previle rane dečku in deklici z obsežnimi ranami zaradi kačjih ugrizov. Večer je bil namenjen proslavljanju – popravljena vodna črpalka je omogočila prvo pravo tuširanje po enem tednu. Veselje je trajalo le kratek čas, saj je v sredo zmanjkalo elektrike za 48 ur. To nam je v četrtek povzročilo številne težave – odpadle so operacije, edini generator pa smo bili prisiljeni dodeliti pediatričnemu oddelku, kjer so nanj priključili oksigenator za otroka v dihalni stiski. Posledično je brez kisika ostala hudo bolna pacientka na odraslem oddelku, ki nas je na naše veliko presenečenje in olajšanje v petek zjutraj pričakala v boljši koži, kot kadarkoli do zdaj – češoč si lase in z nasmehom na obrazu. Navdušila nas je tudi visoka saturacija krvi s kisikom, v primerjavi s prejšnjimi dnevi – kar 65% brez dodajanja kisika (pri taki saturaciji bi bil pacient v Sloveniji sprejet na intenzivni oddelek in dan v umetno komo, a že nekaj dni dela v Zambiji nas je naučilo, da so tu ljudje precej vzdržljivi).
V petek se je elektrika vrnila, kar je pri dekletih sprožilo nebrzdano veselje že med delom na oddelku, čemur so se hospitalizirani otroci od srca nasmejali – številni bržkone prihajajo iz krajev brez dostopa do elektrike. Konec tedna se je torej začel vzpodbudno, vendar nam sreča ni bila usojena – že zgodaj popoldne se je zamašil zunanji odtok, v katerega se steka voda iz kuhinjskega korita, kmalu zatem pa je začelo iz lukenj na vrtu brbotati kanalizacija. Proti pričakovanjem in tukajšnji tradiciji je bilo popravilo izvedeno še isti dan, luknje na travniku pa sanirane (t.j. pokrite s kamni).
Že tradicionalno blog končujem dan prepozno, sedeč v kuhinji z Barbaro in Veroniko. Na glavi nosimo svetilke, saj je pred uro in pol tradicionalno zmanjkalo elektrike.
Lep pozdrav
Ekipa Zambija 2020
Vsi, ki bi želeli podpreti našo odpravo, nam lahko pomagate z nakazilom na TRR:
