Sediva na verandi hiške, ki že več kot desetletje gosti slovenske zdravnike in študente splošne ter dentalne medicine, ki v tukajšnjo misijonsko bolnico prinašajo material, sredstva in nekaj teoretičnega ter praktičnega znanja, predvsem pa prepotrebne pare rok. Dva koraka od naju na vrtu (zaenkrat še kosu zemlje polnem grbin, na katerem stojita vodna cisterna in s slamo prekrit paviljonček) v plitvih luknjah nastajajo gojišča komarjev – bazenčki vode, ki so kombinacija deževnega obdobja in praktično neobstoječega odtočnega sistema za deževnico. Za vrt skrbi gospod Oliver, ki ga počasi spreminja v zeleno oazo. Na sprednji verandi se igrajo okoliški otroci, ki nas izmenično prosijo za barvice in papir ter nam dostavljajo svoje umetnine – risbice z napisi »I love you Tina/Veronika/Evita/Nina/Barbara« (le Žan še čaka svojo) ter njihovimi sanjskimi hišami – dve nadstropji, dva televizorja in kanalizacija so najbolj zaželeni. Daleč največ risbic in pisem je prejela Tina, ki že ima vztrajnega oboževalca. Veronika nosi v laseh dva cvetova, ki ju je v dar prejela od deklic, ki se igrajo pred hišo. Tudi ostale članice ekipe so prejele vsaj po en cvet vsaka – Žan je ponovno izvisel. Kolegice počasi končujejo z razporejanjem materiala, ki smo ga prinesli, čemur sva sicer tudi midva zagnano prisostvovala, nato pa se elegantno izognila dolžnosti z izgovorom, da bi bil že čas za objavo našega prvega bloga.
V Nangomo smo prispeli z letališča v Lusaki v petek ponoči, po triurni vožnji v zadušljivem bolnišničnem terenskem vozilu, do vrha natrpanim s športnimi torbami, polnimi medicinskega materiala, ki smo jim kmalu dodali še nekaj hrane in drugih potrebščin ter na koncu še hladilno torbo z vrečkami krvi iz univerzitetne bolnišnice, dokler ni vožnja v njem močno spominjala na prevažanje v pregreti konzervi sardin.
(Omenjene torbe z materialom so plod našega celoletnega dela in zbiranja prispevkov, organizacije dogodkov in pošiljanja neštetih prošenj za donacije. Vsem posameznikom, podjetjem in društvom, ki so se na le-te odzvali, velja naša iskrena zahvala, kot tudi tistim, ki se boste na njih še odzvali.)
Po vselitvi v (kar prostorno in prijetno) hiško, ki je takoj postala domačna, smo na smrt utrujeni zaspali. No, vsaj midva – iz drugih sob so sicer prihajali kriki, ki so spremljali lov na naše sostanovalce (t.j. ščurke in kuščarje), vendar se nisva dala motiti niti temu niti sumljivim zvokom drsenja in gibanja, ki so prihajali iz najine polzaprte omare.
Sobotnemu poznemu vstajanju je sledil še kasnejši zajtrk – jajčna omleta s sirom in domačo suho salamo. Za slednjo smo se po kratkem in burnem sestanku odločili, da bo le za posebne priložnosti (rezina na osebo vsako soboto).
Po zajtrku/kosilu nas je v hiški obiskala Beatrice, vaščanka, ki že leta skrbi za pranje oblačil naših odprav. Z njo smo se odpravili po vasi do tržnice, kjer smo za približno en evro dobili pol kilograma okre, osem mangov in pol kilograma paradižnika. Te cene seveda veljajo le za lokalna živila – cene v supermarketu v Lusaki so primerljive z našimi. S tržnice nas je pregnala nevihta, ki pa je kmalu pojenjala. Pozno popoldne je po nas prišla sestra Veronica, ki je glavna vez med misijonom in našimi odpravami. Odšli smo na obhod po bolnici, ki je večja, kot smo pričakovali, z ločenimi stavbami za zobozdravstvo in fizioterapijo, porodnišnico, operacijsko sobo, otroškim oddelkom ter ambulanto za zdravljenje HIV-a. V njej je zaposlenih skoraj 50 medicinskih sester, trije laboranti, več babic in fizioterapevtov, a le en zdravnik. Naše delo tukaj se začne jutri ob 8.00 po jutranjem raportu.
Kljub rahlo vprašljivemu vonju smo si za večerjo privoščili v Lusaki kupljenega piščanca. Odločitev je bila (najverjetneje) pravilna, saj nihče (še) ne kaže znakov salmoneloze (ali drugih prebavnih bolezni).
Še pred odhodom je za domnevno angino zbolela Evita in je zato bila primeren poskusni zajček za hitri CRP test in pregled žrela. Napravo za merjenje CRP-ja smo uspešno usposobili, rezultati preiskave pa so nas pomirili.
Današnje jutro smo pričeli z obiskom maše v misijonski cerkvi. Bogoslužje je bilo posvečeno prazniku svetih treh kraljev ter otrokom. Trajalo je kar dve uri in pol in bilo prežeto z glasbo, glasnim petjem vseh prisotnih ter plesom, otroci pa so pripravili več točk, v katerih so izpostavili problematiko zapostavljanja in zlorabe otrok ter odrasle pozivali k dobremu starševstvu. Večina maše, razen nekaterih odsekov in molitev, je potekala v zambijščini. Proti koncu maše smo iz nekaj angleških besed (»slovenian doctors«) razbrali, da govorijo o nas. Sledilo je nekaj trenutkov tišine ter množično obračanje ljudi v našo smer. Iz zadrege nam je z nasmehom in polglasnim »you should stand up« pomagala gospa iz vrste pred nami. Nasvet nam je prislužil bučen aplavz dobrodošlice, ob katerem smo se v zadregi nasmihali, dokler ni njen prijazni »sit down« žarometov ponovno preusmeril k oltarju.
Po koncu maše so do nas množično prihajali vaščani in nam s stiskom roke in prijaznim »welcome« pričarali pristen občutek, da smo dobrodošli v njihovi skupnosti.
Vrnitvi domov je sledila priprava zmesi za palačinke, ki se je sfižila do te mere, da smo morali kljub hudim moralnim zadržkom aktivirati našo pacientko Evito, ki (upravičeno) slovi po svojem mojstrstvu v peki palačink in je po pričakovanju našo zagato odpravila z levo roko.
Podprti z zajetno dozo sladkorja smo se lotili razporejanja zdravil in ostalega materiala iz potovalk, očistili in uredili domačo lekarno ter pripravili pakete, ki jih bomo odnesli v operacijsko sobo in bolnišnično lekarno. Proti večeru je na naša vrata potrkala domačinka, ki nas je prosila za denar, saj naj bi imela bolnega dojenčka. Ni izgledala pretirano zaskrbljena, a smo se za vsak slučaj odločili preveriti situacijo in ji naročili, da nas odpelje k otroku. Gospa nas je peljala v bolnišnico do mlajše ženske, ki je že bila hospitalizirana in neprizadeta. Očitno je torej šlo za lažni alarm.
Za konec tega obsežnega in čudovitega zapisa le še opozorilo, da znajo sledeči biti bornejši, zato naj se bralci nikar ne razvadijo. Zagotovo pa bomo objavili veliko fotografij, saj ne zahtevajo toliko miselnih naporov. Zaenkrat vas lepo pozdravljamo iz Nangome!
P.S.
Zaradi nenadnega večernega izpada elektrike in vode se del odprave pravkar družno umiva z v čebrih zbrano deževnico, drug del odprave pa poskuša objaviti ta blog s predpotopnim internetom.
Vsi, ki bi želeli podpreti našo odpravo, nam lahko pomagate z nakazilom na TRR:
